Kako je ameriški raziskovalec pred 40 leti odkril razbitine Titanika

1. septembra pred štiridesetimi leti v zgodnjih jutranjih urah so se na ekranih komandnega centra raziskovalne ladje Knorr, ki je preiskovala dno Atlantskega oceana za razbitinami najbolj slavne ladje na svetu – Titanika – pojavile črno-bele podobe kovinskega valja.

Člani štiričlanske dežurne ekipe so posumili, da bi lahko šlo za kotel potopljene ladje, zato so poslali kuharja, naj prebudi vodjo odprave, znanstvenika Roberta Ballarda, ki je razbitine Titanika iskal že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Ballard in član njegove odprave Dana Yoerger, znanstvenik za morsko robotiko, sta za CNN opisala nenavadno zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do tega osupljivega odkritja.

"Ko sem prišel v komandni center, sem videl na ekranu sliko kotla. Ugotovili smo, da je to zagotovo Titanik," je dejal Ballard.

Tako so 73 let potem, ko je leta 1912 legendarna ladja, ki je veljala za nepotopljivo, odplula na svojo prvo in tudi zadnjo pot, našli njene razbitine globoko pod gladino Atlantskega oceana.

Njeno odkritje leta 1985 je nato le še podžgalo zanimanje in domišljijo javnosti. Leta 1997 je na kinematografska platna prišel istoimenski film, ki še vedno velja za enega najdonosnejših filmov vseh časov, nato so sledili številni dokumentarci in razstave. Tisti z globokimi žepi pa so si lahko privoščili tudi pregrešno draga potovanja do zadnjega počivališča ladje. Leta 2023 se je eno od takšnih potovanj končalo s tragično nesrečo.

Za Ballarda in druge raziskovalce oceanov je bilo iskanje in najdba Titanika enakovredna prvemu vzponu na Mount Everest. Oprema, ki so jo uporabili pri iskanju znane ladje, je nato popolnoma spremenila način raziskovanja morskega dna.

Ballard je sicer skušal najti Titanik že prej, prvič je poskušal že leta 1997, a se je pri raziskovanju prelomila 900 metrov dolga vrtalna cev, na katero so bili pritrjeni sonarji in kamere. Kasneje se je z ekipo odločil, da je uporaba daljinsko vodene podmornice boljša rešitev, a je potreboval dolgo časa, da je idejo tudi realiziral.

Do rešitve mu je na koncu pomagala ameriška mornarica, ki je podprla razvoj njegove tehnologije. Mornarico je namreč zanimalo, zakaj sta v 60. letih prejšnjega stoletja v Atlantiku potonili dve ameriški jedrski podmornici – USS Thresher in USS Scorpion. Ballardu je uspelo prepričati ameriške uradnike, da v misijo iskanja podmornic vključijo tudi njegova prizadevanja za iskanje Titanika.

"Večina ljudi takrat ni vedela, da je bilo iskanje Titanika krinka za tajno vojaško operacijo, ki sem jo izvajal kot obveščevalni častnik mornarice. Nismo hoteli, da bi Sovjetska zveza izvedela, kje so potopljene podmornice," je za CNN dejal Ballard.

Kljub večletnemu načrtovanju Ballard ni bil preveč optimističen, da mu bo uspelo najti Titanik, saj je potopljeno ladjo iskala tudi ekipa francoskih raziskovalcev, ki je imela na ladji nameščen najsodobnejši sonar.

"S Francozi sem sklenil sporazum, da če prvi najdejo ladjo, mi bodo dali en teden časa, da jo posnamem," je dejal. Čeprav je bila francoska odprava zelo blizu, jim razbitin Titanika ni uspelo najti, medtem ko je Ballars s svojo "kamero na vrvici", kot ji je rekel sam, naredil prve posnetke ladje.

"Imeli smo tehnologijo in znanje, ki sta nam pomagala pri iskanju. A najpomembnejša stvar, ki smo jo imeli, je bila Ballardova strategija, saj nismo iskali ladje, temveč smo iskali razbitine. Gre za veliko večjo tarčo, zato je bilo razbitine lažje opaziti s kamero kot s sonarjem," pa je za CNN dejal Yoerger.

Ballardova ekipa je leta 1985 naredila prve črno-bele posnetke Titanika, leto dni kasneje pa se je vrnila z naprednejšimi barvnimi kamerami in posnela vsak kotiček razbitin, med drugim tudi ladijski bazen, veliko stopnišče in premec ladje ter tako ustvarila podobe, ki so dandanes ikonične.

Še istega leta je Ballard postal prvi človek, ki je obiskal razbitine Titanika v podmornici Alvin. Pod do morskega dna, kjer leži potopljena ladja, je trajala več kot dve uri, tam pa je opazil pretresljive prizore: otroško lutko, neodprte steklenice šampanjca in pribor iz srebrnine. Človeških ostankov ni videl.

Robert Ballard je poleg Titanika odkril še več pomembnih razbitin, med njimi bojno ladjo Bismarck, letalonosilko USS Yorktown in PT-109, ladjo Johna F. Kennedyja. Njegove odprave so prispevale dokaze za teorijo tektonskih plošč ter razkrile hidrotermalne vrelce pri Galapagosu, kar je odprlo nova vprašanja o izvoru življenja.

Leta 2019 pa mu ni uspelo najti letala Amelie Earhart. Ballard poudarja, da prihodnost raziskovanja pripada avtonomnim robotskim sistemom, saj je danes kartiranih le 27 odstotkov morskega dna. Sam pri 83 letih ostaja aktiven – julija se je vrnil z odprave na Salomonovih otokih, kjer je raziskoval razbitine iz druge svetovne vojne. Prepričan je, da v oceanih za prihodnje generacije še vedno ostaja ogromno skrivnosti.